Objavljeno: 05. 10. 2024

10 min branja

Sandi Koren,
oktober 2024

 

Dragi prijatelji, dragi Mozirjani in Šmihelčani, vsi “moji“ domači farani.

Dovolite, da vam zapišem nekaj misli. Mislil sem, da bom imel več časa, da vam povem tisto, kar želim, a se je Gospod odločil za to mojo pot, na katero me je poslal in kjer se zdi, da bo treba pohiteti, da iskreno izrišem nekaj misli in se poslovim, kot se nisem imel priložnosti zaradi kaotičnosti dogodkov v letu 2023.

Svoje duhovniško poslanstvo sem vedno razumel kot službo Bogu in ljudem in sem se jo tako tudi trudil izvrševati in živeti. Bog ve, da mi vedno ni uspelo, ve pa tudi, da sem se trudil do meja zmožnosti in zdravja. Nisem popoln, sem poln greha, a nikoli nisem prenehal delati z vsem srcem v službi Bogu in ljudem. Kot kaplan v prvih letih, nato kot župnik in dekan, vedno sem čutil ljubezen do zaupanih mi duš in odgovornost, večjo od neba.

10. avgusta leta 2001 sem bil nastavljen za župnika v župnijah Mozirje in Šmihel nad Mozirjem. Z nekoliko strahospoštovanja sem sprejel to župnikovanje, potem ko sem bil štiri leta kaplan v Šentjurju pri Celju pri sedaj že pokojnemu, dobremu duhovniku, prijatelju in duhovniškem očetu Mirku Zemljiču, Bog mu daj večni pokoj in mir. Veliko me je naučil in me usposobil za to pot.

Moji predhodniki v Mozirju in Šmihelu spoštljivega spomina so vse skozi z ljubeznijo in trudom vodili ti dve župniji in to sem kar kmalu začutil v aktivnem verskem življenju vernih. Tu sem poprijel sedaj tudi jaz in se začel truditi na tej zame novi božji njivi, Gospodovem vinogradu in včasih kamnolomu, ki mi je bil zaupan, tudi v vedno spoštljivim odnosom s svojim predhodnikom v Mozirju.

Zelo veliko mi je pomenilo, da sem lahko prvih sedem let poskrbel za častnega kanonika Alojzija Žagarja, ki sem ga imel za starega očeta v duhovništvu, kljub njegovi hudi demenci. Hvala tudi za mnoge dobre in srčne duhovniške sobrate, ki so mi bili poslani na pot v župniji in dekaniji, morda omenim g. Fonzija, s katerim sva več let vlekla vsaj del voza skupaj naprej.

Vem, da sem imel spoštovanje in zaupanje svojih dragih (nad)škofov ordinarijev, ki sem jih izredno spoštoval in tudi imel rad kot očete, dr. Krambergerja, dr. Stresa in dr. Lipovška.

Vsa leta sem se z mnogimi sodelavci trudil za reševanje duš, pastoralni in duhovni dvig župnij, pošteno delo, vzdrževanje cerkvenih stavb in lepe odnose. Seveda, ni mi vedno uspelo in kot vsak župnik in voditelj sem prišel s kom navzkriž, a teh primerov je bilo, upam, malo.

Dela je bilo “kot ga vidiš“, kot se reče. S svojim delom sem pokazal, kaj je bil moj cilj in namen. To je bila obnova, nov začetek, novo življenje. Cerkve ne obnavljaš, da bo spomenik, mavzolej, muzej, ampak dom živega občestva. Zato v njo vgradiš projekcijo, prenos sv. maš, prostor za sodelavce, kupiš inštrumente, nove pripomočke, lepe ministrantske obleke, … Vse, da se mašno slavje lepo obhaja. Isto velja za vsako prenovo in novost, ki smo jo uvedli: bilo je za ljudi, ne za zgodovinarje.

V župnijah Mozirje / Šmihel sem skrbel za 9 cerkva in 13 drugih stavb in niti ena izmed njih po 22 letih ni propadala. Vse je bilo lepo obnovljeno in v funkciji. Stavbe, strehe, zakristije, prostori, od predmetov za maševanje do pripomočkov za verouk. Rad sem videl pospravljeno in pripravljeno zakristijo, zložene plašče, urejeno posodje, sama maša je bila tudi zato večji užitek. Kar je bilo potrebno, smo ustvarili, kupili in uporabljali za rast nebeškega kraljestva. Sodelavci so bili vsepovsod, od čudovite gospodinje (ga. Danica Napotnik, večna hvaležnost in ljubezen) in mežnarce, do ključarjev, katehetov, animatorjev, voditeljev, pevcev, glasbenikov, dobrotnikov, …

Ponosen sem, da smo eno izmed stavb (Andrejev dom) lahko v polnosti darovali za dobrodelne namene in pozabili vsa leta na finančne dohodke ter prejemali le “duhovne dividende“. Še več duhovnih nagrad pa je bilo iz odločitve, da župnija proda zemljo po nižji ceni za izgradnjo VDC in bivalne enote za osebe s posebnimi potrebami. Kako veliko notranjih veselij sem vedno znova doživljal, ko se je center končno usposobil, ob vožnji po mozirski obvoznici mimo centra in vednosti, da so dobra dela tista, ki peljejo v nebo, čeprav ni treba, da jih opevamo.

Kljub tem dobrim delom ali pa prav zato smo z delom in čudež vse vzdrževali brez enega kredita ali dolga v 22 letih. Vsaka streha, fasada, ozvočenje, vsak honorar sodelavcem, vse je bilo poravnano v roku. Ponosen, da nikoli ni bilo zavlačevanj s plačili ali minusov na TRR. Bile so skrbi, vedno pa se je našla rešitev zaradi zaupanja v Božjo pomoč in obljubo, da svojih zvestih nikoli ne zapusti. Zaradi denarja ni bilo veliko neprespanih noči. Dobri ljudje so videli, Bog je poskrbel.

Ni mi žal za stroške za zidove, pa tudi za vsak dar za sodelavce, ministrante, pevce, skavte, … za vsak cent za ljudi, da smo se jim zahvalili, za župnijske dneve, praznovanja, nagrade v obliki pic in soka, za vse izdatke za pastoralo. Večina ne ve, a v resnici sem večino osebnih dohodkov pustil v župniji in za to mi ni prav nič žal. Smo pač nagradili ministrante, pevce, otroke za njihovo pridnost skozi leto in kaj je lepše videti kot hvaležne obraze otrok. Kaj bi sedaj s tem, kar bi zase nabral? Nesel v grob? Nimam stanovanja v mestu, ne apartmaja na morju, je pa zelo pomirjena vest in veselje, kaj smo naredili za ljudi dobrega. Ne le v Mozirju, celo na drugem koncu sveta, v Kazahstanu, smo prižigali luč upanja. (Joj fantje, projekt Kazahstan, face ste!)

Pastoralno sem s sodelavci iskal novih poti. Skavti, animiranje skupin, novosti v verouku, delo z odraslimi v mnogih skupinah, na koncu novi pristopi preko Alfe, drugih izzivov … V glavnem, ne obžalujem dela in truda, ki sem ga vlagal kot župnik v teh 22 letih. Moj princip je bilo “odprto župnišče“, kar je pomenilo, da je bilo župnišče, razen osebnih duhovnikovih prostorov, odprto za pastoralo delo, za ljudi in kako lepo je bilo videti skavtske voditelje ob sobotah na zajtrku in načrtovanju pri kuhinjski mizi, v pisarni in kjer je še bil kak prostor, mladino ob vikendih, ki je napolnila župnišče in pekla piškote ali palačinke, pogovorne skupine v knjižnici, poln “marof“ skupin ob večerih, vsaka s svojim ključem in prostim vstopom. “To je naše, skupno, vaše. Tudi če jaz nekoč grem, vi ostanete”, je bila moja nenehna “mantra.“

Želel sem pa duhovno središče in kapela v župnišču se mi je zdela kot takšno mirno bijoče srce tega živahnega organizma. Upam, da bo kdaj tam še Najsvetejše našlo svoj domicil.

Nova maša 2010 in bogoslovec, ki sedaj zori, kako ljuba mi je misel, da so tudi duhovni poklici vzkalili v naših občestvih. Odhajam z mislijo, da tudi po mojih utrtih poteh nekdo prihaja.

Včasih morda kak manjši projekt ni bil usojen in se ga sploh nismo lotevali, a velika večina našega truda stoji obnovljena ponosno ob cestah ali na hribčkih s svetlikajočimi se turni ali pa se nekje še bolj svetlika v notranjosti src otrok, mladih in manj mladih, vseh, ki sem jim naklanjal dneve in večere v učilnicah, skupinah, predavanjih, nagovorih, v gozdu in na travniku, pri maši ob oltarju in sredi poljane, …

Župniji Mozirje in Šmihel nad Mozirjem sta postali moj pravi dom. Rad sem šel na obisk k ljudem, blagoslavljat ob novem letu ali kar tako. Z družinami sem bil vedno bolj povezan ob krstih, slavjih, porokah, seveda tudi pogrebih. Še bolj po svoji prvi bolezni in zdravljenju, ko sem se zares zavedel, kje sem doma in da če ima drevo močne korenine na rečnem bregu, preživi. Bog, dom, služenje.

Spoznaval sem ljudi in ni mi bilo vseeno zanje. Vzljubil sem jih. Postali so moj pravi prvi dom. Vsaka cesta, potok, lepa Savinja, hrib v župniji so me navdajali s ponosom in lepoto. Pokošen Šmihel pomladi. Vonj trave. Planina, naša, Mozirska. Ljubijski graben, prava alpska soteska. Bela peč. Pot na Brezje. V Šmihel. Na planino, s kolesom, peš s psom. Vse potke po Mozirju in Lokah pozno zvečer, ko sva bila s psom sama in nemoteča za sodobno življenje. Vse vasi s svojimi cerkvami. Dobri pastir na planini. Mogočni sv. Mihael, ki tako paše v to lepo vas. Ne vem za kaj, a v tej cerkvi je bilo tako lepo maševat. Radegunda, prva cerkev, ki smo jo prenovili, ko sem prišel 2001. Ključarji in njihova “topla cerkvena krčma“ so priče vdanosti ljudi tem gorskim krajem in robustni veri. Vsi “moji“ svetniki po naših cerkvah, na oltarjih, na vratih, kapelah, … Valentin v Gaju, ki ne blagoslavlja zaljubljencev, ampak novo pomladansko rastje, čeprav smo sklenili tam veliko, upam da srečnih zakonov. Nikolaj, ki varuje popotnike, nekoč na reki, danes na cesti. Rok, ki ozdravlja iz ljubkega Rožnika. Leponjivska Božja Mati v globinah fare med temnimi gozdovi in svetlimi kmetijami. Jezus na Oljneku, ki nam kliče, da je vstajenje cilj poti. In mogočna senca sv. Jurija, pod katero sem prebival, blagoslov tega vojščaka v boju zoper greh in zlo. Mihael in Jurij, ki si podajata roko v varstvo tudi domačemu župniku. Meni sta se vedno zdela tako mogočna svetnika in sem bil vesel, kakšno srečo imam, da sem v njunem zavetju.

Res si želim, da bi se kdo od župljanov kdaj spomnil, kako rad sem vas imel in da ste zame bili moja družina. Poznal sem vas po tem, kje ste doma, kaj ustvarjate, s kom ste v sorodu, bližnje, kot lahko poznaš sosede, prijatelje, znance, sorodnike.

Ko sem vas l. 2023 moral zapustiti, mi je počilo srce. Ubogal sem kot pokoren sin Cerkve in sem pač šel, a v močni bolečini. Zdi se, da je izkoreninjeno drevo nato začelo umirati. Vse peripetije puščam ob strani, zgodovina bo pokazala, kaj je bilo. Bog je moj zaščitnik in zagovornik. Vse se bo pokazalo, kar se še ni, to je obljuba Svetega pisma. Imam pa popolnoma mirno vest in se trudim odpuščati. A ostala je močna želja, da moč Sv. Duha vztraja nad (temi v mojem srcu še vedno mojimi) župnijami in da bodo deležne takšnih pastirjev, ki ne bodo najprej hranili sebe, ampak ljudi. Bog ve, da sem se trudil biti dober, pošten in primeren duhovnik, na koncu tudi v Šmartnem ob Dreti in na Rečici. Res Bog povrni vsem, ki ste videli v tem pot in hoteli hoditi z menoj, me včasih tudi opomnili, drugič nosili skupaj z menoj bremena in bili tam, kjer smo delali in ustvarjali iz starega novo. Škoda le, ker je še toliko načrtov bilo, volje pa tudi. Koliko vizije je bilo še v meni. A Božja volja naj se zgodi!

Sedaj je vse to je za menoj. Razen spomina, dela, rezultatov, predvsem pa odnosov, množice prijateljstev in veliko medsebojnega spoštovanja. Bil sem 22 let doma v Mozirju in tako še čutim. Da sem tam doma, da sem Mozirjan ali Šmihelčan. Upam, da sem si zaslužil vsaj to, da si spočijem na mozirskem Oljneku, ob meni ljubem kanoniku Alojziju Žagarju in vseh, ki so bili tu pred menoj in bodo za menoj. Hvala, da mi to dovolite.

Dragi, želim vam, da vztrajate v misli, da je župnija vaša in da jo vedno soustvarjate in gradite. Ne tega pozabiti, nikoli. Vi ste župnija!

Hvala. Rad vas imam, vedno sem in vedno bom. Vaš Sandi.