Urban Lesjak, ob slovesu od Sandija Korena
25. oktober 2024

Globoko v Indiji je džungla Seoni. Morda še nihče ni slišal zanjo. Ali pač? V tej džungli je bilo življenje povsem običajno in takšno kot je v vsaki drugi džungli. Dokler ni v njo vstopil preprost otrok, Mavgli. Tu pa se zgodba zaplete. Vedno, ko stopi človek v naravo se zgodba spremeni. Zakoni se navidez obrnejo. Spoznati jih je treba. Se jih naučiti. Velikokrat s padci. S hudimi porazi. In na drugi strani tudi z zmagami. S pohvalo. S priznanjem najbližjih.

Zgodba o Mavgliju je zapisana v Knjigi o džungli iz leta 1894, avtorja Rudyarda Kiplinga. Napisal jo je pri svojih 29 letih.  Tako zelo je zaznamovala svet, da je leta 1907 dobil Nobelovo nagrado za književnost. Ta, preprosta zgodba. O prijateljstvu. O malem dečku in živalih. Deček Mavgli v džungli spozna zaveznike, pa tudi nasprotnike. Krvoločnega tigra Širkana, ki preži na dobre ljudi, pa krdelo volkov, ki so ga vzgojili, Bagiro panterja in njega – Baluja. Balu ni kar nekdo. Ni nek neviden stric iz ozadja. Ni nekdo, ki bi se bal živeti. Ni nekdo, ki bi pobegnil. Balu je medved. Rjavi, veliki, prijazni in prikupni medved. Balu je ob Mavgliju zato, da ga opogumi, ko ga je strah. Da ga pobere, ko pade. Da ga zaščiti, ko ga napadajo. Da ga objame. Da ga varuje. Mavgliju pomaga, da lahko varno prispe v vas. Pomaga mu, da postane nekdo, ki bo v džungli preživel. In na koncu tako zrastel, da bo lahko to džunglo tudi zapustil. In šel nazaj. Med ljudi.

Poznam dečka, ki je tudi živel v džungli. Življenje ga je učilo svojih zakonov, ga premetavalo. V resnici ga je življenje le iskalo in klicalo k sebi. Pa ni šlo tako hitro in tako kot si je on želel. Življenje se kar ni umirilo. Kar ni bilo obale, na kateri bi se odpočil. Naposled je prišel… prišel je Balu. Prišel je MOGOČNI BALU. Ja, Sandi. To si bil zame. Mogočni balu. Poiskal si me v moji džungli. Me pustil, da sem se v njej izgubil. Da sem jokal in kričal. Vem, moral sem čez to. To so zakoni te naše džungle. Takšna so pravila. In ja, velikokrat si bil prvi in zadnji, ki si me zlomljenega poiskal. Objel. Odpeljal. Dal jesti. Dal upanje. Dal igre in sproščenosti.  Dal si mi vse, da sem šel znova na pot.

Oba sva vedela, da je v najini džungli veliko pasti. Oba sva vedela, da bova kdaj na tej poti potrta. Skregana. Nerazumljena. Izgubljena. Prestrašena. Oba sva velikokrat vztrajala pri svojem. Danes vem, da je več kot sreča, več kot pamet to, kar naju je povezalo. Da MOGOČNI BALU pač ne zapusti dečka, ki iskreno išče. Da MOGOČNI BALU pride in pomaga. Da bo ta Mogočni Balu šel vedno do konca z mano.

Sandi, oba sva vedela, da je veselje, ki sva ga delila, večje od tega, kar naju je ločevalo. Da je resnica, ki jo čutiva, večja od laži, ki jih slišiva. Da je On mogočnejši od vsega! Verovala sva skupaj. Jokala skupaj. Se nasmejala do solz. Molila skupaj. Klicala Gospoda s tvojim novomašnim geslom: Pridi, Gospod Jezus. In ja, Sandi… ta deček, ta radoživi deček je še vedno tu. Malo prestrašen, ker te ni. Ker si šel v vas. K Njemu, k Jezusu. V njegovi trdnjavi si. Objet, kot še nikoli. Nagrajen, kot še nikoli. Ti si iz džungle že lahko šel. Spoznal si vse, kar je bilo potrebno spoznati!

In kljub temu, da danes stojim tu žalosten in prestrašen… globoko v sebi vem: tu si. Z menoj. Mogočni Balu pač ne zapusti dečka. Mogočni Balu bo poskrbel zanj. Za mnoge. Za vse žalostne dečke in deklice. Le dovoliti ti moramo. Ker tvoja pot je bila prava. Mnogo pred nami. Mogočna in moška.

Rudyard Kipling je tako neverjetno povzel vse to, kar ti želim povedati v eni izmed svojih pesmi. Takole pravi:

Če trezne glave ne zgubiš, ko nate
se znaša svet in te brezglavo tre;
če še zaupaš si takrat, ko vate
vsi dvomijo, a sam vase ne;
če čakati znaš, ne da bi se utrudil;

če nalagan si, a ne lažeš sam;
če sovražijo te, ne da vzrok bi nudil
in vendar ne postaneš šarlatan;
če lahko sanjaš, vendar ne sanjariš;
če misel je res misel, ne namen;
če lahko nad uspehom gospodariš
in če v porazu nisi osramočen;
če moreš to, kar menil si pošteno,
poslušati izzvito v podlo laž;
in to, v kar življenje dal si, zdrobljeno
motriš, pa znova vse zgraditi znaš;

če vse, kar si pridobil, znaš zložiti
in vse to staviti na en sam as
in izgubiti, vendar ne tožiti,
temveč spet upati v bodoči čas;
če živce in srce podvržeš sebi,
da služijo ti prav – do zadnjih mej,
da vztrajaš še, ko že ni nič več v tebi,
nič razen volje, ki veli: naprej!;

če lahko v blatu poštenjak ostaneš;
če ne pustiš, da kdo bi žalil te;
če s kralji hodiš, pa se ne prevzameš;
če nate dajo vsi, preveč nihče;
če lahko zadostiš minuti večni
s čim vrednim tistih šestih desetin –
je tvoj ves svet v polnosti neobsežni
in – kar je več – postaneš mož, moj sin!

Džungla Seoni se zdi prazna v tem trenutku. A verujem, da le v tem. Sandi, pokazal si mi cel svet, ne le džunglo – HVALA!  Počutim se bogat v marsičem prav zaradi tebe. Kot bi nosil Nobelovo nagrado v sebi, ker si prišel v moje življenje.

»Verujem v dan vstajenja«, si nam rekel v torek.  Verujemo s teboj, Amen.